Email this sample to a friend


»Kdor veruje Vanje, jih bo v Znamenjih videl povsod! Zatorej ne rabiš njih podobe, da bi te spomnile nanje!« Te besede Zdravilca si je Slavin za vedno vtisnil v spomin, ko ga je nekega dne povprašal, kako naj si jih predstavlja. Nekaj tednov po rojstvu Slavina, bilo je sredi zelo mrzlega in še vedno zasneženega aprila, so lačni medvedje napadli njegovega očeta in mamo. Dojenčka se takrat niso niti dotaknili. Kmalu zatem ga je ob razmesarjenih truplih našel Zdravilec. Dojenčka je odnesel domov in od takrat naprej ves čas skrbel zanj. Bogovi so mu ga namenili in to je hvaležno sprejel. Slavina je učil preprostega, a ponosnega življenja, naučil pa ga je tudi vseh skrivnosti Življenja in zdravilnih zelišč, ki jih je poznal sam.


Ko je Slavin napolnil deset let, ga je za nekaj mesecev poslal k Lovcu, da ga nauči osnovnih veščin lova. »Mož si mora znati sam ujeti hrano, zakaj če bo vedno odvisen od drugih, ne bo nikoli zaživel svoje Življenje!« je govoril Zdravilec.


Ko pa se je Slavin vrnil, je Zdravilec odločil, da postane Pastir. »Če boš znal ravnati z živalmi, boš vedel, kako ravnati z ljudmi. Tudi one poznajo bolezen, lakoto, ljubezen, srečo, tekmovalnost, pogum in nagon. Le nečesa ne poznajo. Pohlepa in Napuha. A za to boš imel še dovolj časa, da ju spoznaš!«


Zdravilec je Slavina imel rad, kot da bi bil njegov sin, dal mu je vse, kar bi mu lahko nudil pravi oče. Le nečesa mu ni mogel zamenjati. Matere, ki bi ga s svojo ženskam prirojeno nežnostjo še dodatno obogatila. Morda je prav zato Slavin še bolj nestrpno čakal te svoje šestnajste pomladi. Zakaj zdaj šele je bil dovolj star, da bi se pridružil tistim, ki bi s pogumom lahko obogatili svoje Življenje in preko izbire ene od različnih smeri, ki mu jih je ob rojstvu ponudila Usoda, prišel do končne Sreče.


V noči, ki se je zlila v jutro tega dne, je sanjal, kako mu je čreda ovac, ki jo je vsako leto gnal po okoliških pašnikih, nekega dne iz bližnjega gozda prignala neznanega rejenega ovna. Blejale so okoli kopitljača in ga z gobci suvale v trup, da bi nadaljeval pot. Oven se je divje otepal s svojima veličastno ukrivljenima rogovoma, vendar ga je množica odločnih ovac neusmiljeno priganjala k Slavinu. Ko se je Oven tako nebogljeno kmalu znašel pred pastirjem, je iz jasnega neba priletela ognjena strela in raztreščila ovnovo glavo na dva dela.

Previous Page Next Page Page 2 of 74